“Vse okoli mene je bilo zamegljeno, kot da gledam svet skozi umazano steklo. Ljudje so se pogovarjali, a njihovi glasovi so zveneli oddaljeno, kot da prihajajo iz druge sobe. Moje telo ni več čutilo teže, premikalo se je avtomatično, kot da nisem jaz tista, ki ga nadzoruje. Poskušala sem se osredotočiti, a sem se počutila, kot da sem ločena od sebe – kot duh, ki lebdi nad svojim telesom. Občutek časa je izginil, minute so se združile v nedefinirano praznino. V tistih trenutkih nisem bila več prepričana, ali sem resnična ali le nekakšen odsev v tujem svetu,” so besede, ki slikovito opisujejo pojav disociacije.

Začnimo na samem začetku – kaj sploh je disociacija?

Disociacija pomeni odtujenost od sedanjega trenutka. Gre za nezaveden način spopadanja s travmatično situacijo ali negativnimi mislimi in za simptom, ki je pogosto povezan z anksioznostjo.

Ko oseba doživi disociacijo, doživi občutek odtujenosti od svoje okolice ali same sebe. Ta reakcija začasno olajša morebitne preobremenjujoče čustvene izkušnje, kot so travmatični spomini, in lahko začasno zmanjša občutke sramu, anksioznosti ali strahu. Gre torej za obrambni mehanizem človeškega uma. Sliši se dobro – pa je res?

Disociacija se lahko pojavi med stresnim dogodkom ali med oziroma po obdobju intenzivnega strahu. Ker temelji na izogibanju, deluje kratkoročno in ima dolgoročne negativne posledice.

Kako pogosta je disociacija?

Približno polovica ljudi v življenju doživi epizodo disociacije, vendar je le približno 2 % diagnosticiranih z disociativno motnjo.

Disociacija se običajno pojavi kot odziv na travmatične življenjske dogodke, kot so vojne izkušnje ali zlorabe. Pogosto je povezana s travmo in posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), lahko pa se pojavi tudi v kontekstu anksioznih simptomov in motenj. Oseba s panično motnjo lahko zaradi simptomov disociacije celo poišče zdravniško pomoč in se počuti nemočno, da bi jih ustavila.

Disociacija otežuje zdravljenje vseh vrst duševnih motenj, saj otežuje osredotočenost na sedanji trenutek. Prav tako lahko upočasni ali otežuje predelavo travme in razvoj konstruktivnih strategij spopadanja. Zato je pomembno, da se disociacija obravnava v okviru zdravljenja duševne težave.

Simptomi disociacije

Proces disociacije se običajno zgodi brez naše zavestne zaznave, čeprav se včasih zavedamo, da se dogaja, zlasti če je povezana z anksioznostjo. Gre za prekinitev povezave med spominom, zavestjo, identiteto in mislimi.

Običajno možgani obdelujejo dogodke skupaj (spomini, identiteta, zaznave, motorične funkcije itd.), pri disociaciji pa se te povezave razdrobijo, kar povzroči občutek odtujenosti od okolice in/ali sebe.

Ločimo dve vrsti disociacije: depersonalizacijo in derealizacijo.

Depersonalizacija

Pri depersonalizaciji se um počuti ločen od misli, občutkov, dejanj ali telesa. Primeri vključujejo občutek, da oseba, ki jo doživlja, opazuje film o sebi ali da nima prave identitete.

Simptomi depersonalizacije so:

  • spremembe v zaznavanju
  • popačen občutek časa
  • čustvena ali fizična otopelost
  • občutek neresničnosti sebe ali neprisotnosti v lastnem telesu

Derealizacija

Derealizacija povzroči občutek, da svet ni resničen. Primeri vključujejo videnje sveta v sivih odtenkih ali občutek tunelskega vida.

Simptomi derealizacije so:

  • občutek, da svet okrog posameznika ni resničen
  • svet se zdi raven, dolgočasen ali siv
  • tunelski vid

Disociacija pogosto vodi v težavno pomnjenje dogodkov.

Disociacija in anksiozne motnje

Disociacija je pogost spremljevalec anksioznih motenj, še posebej:

  • generalizirane anksiozne motnje (GAM)
  • panične motnje
  • socialne anksioznosti
  • specifičnih fobij

Vzroki disociacije

Natančen vzrok disociacije ni znan, vendar strokovnjaki opažajo povezavo z razpoloženjskimi in anksioznimi motnjami ter jo opredeljujejo kot način spopadanja s travmo. Pogoste izkušnje, ki lahko vodijo v disociacijo, so:

  • naravne in druge nesreče
  • napadi
  • vojne izkušnje
  • spolna ali fizična zloraba

Zdravljenje disociacije

Čeprav ne obstaja specifično zdravljenje za disociacijo, lahko pomagajo zdravila in psihološka obravnava.

Zdravila

Pri težavah z disociacijo vam lahko zdravnik za lajšanje simptomov predpiše antipsihotike, antidepresive ali anksiolitike.

Psihološka obravnava

Zdravljenje običajno vključuje psihoterapevtsko obravnavo, med katerimi se je kot najbolj učinkovita izkazala kognitivno-vedenjska terapija (KVT). Včasih se uporablja tudi EMDR (desenzibilizacija in ponovna predelava s pomočjo očesnih gibov) ali dialektična vedenjska terapija.

Kako si ob zaznani disociaciji pomagati?

Konstruktivno soočanje z disociacijo zajema tehnike ozemljitve, ki nas vrnejo v sedanjost. Vedno imejte “načrt ozemljitve”, ki ga uporabite, ko opazite simptome disociacije.

V nadaljevanju najdete naštetih kar nekaj strategij, ki so lahko v pomoč:

  • vzpostavite očesni stik
  • pojejte košček čokolade ali bombon
  • vstanite in se sprehodite
  • naštejte pet živali, ki se začnejo na prvih pet črk abecede
  • naštejte pet stvari, ki jih vidite, slišite in čutite
  • uporabite vonj za prizemljitev, npr. aromo sivke
  • poskusite se spomniti, kaj ste govorili, ko ste “izgubili stik”

Ali lahko disociacijo preprečimo?

Disociacija je strategija izogibanja, ki na dolgi rok le vzdržuje obstoj težav. Obstaja nekaj preventivnih ukrepov zoper disociacijo in sicer:

  • dovolj spanja
  • redna telesna vadba
  • urjenje ozemljitvenih tehnik
  • preprečevanje preobremenjujoče anksioznosti
  • zmanjševanje dnevnega stresa

Disociacija je neprijetna, ni pa nevarna. Če vas skrbijo simptomi disociacije, se posvetujte z zdravnikom ali strokovnjakom za duševno zdravje, ki vam lahko pomaga pri prepoznavanju vzroka in vam ponudi ustrezno pomoč. Pri tem so vam na voljo tudi strokovnjaki Centra za anksioznost.