Na zunaj je vse videti v redu. Nasmeh, delo, pogovor s prijatelji, objave na družbenih omrežjih.
A znotraj – v prsih, v mislih, v telesu – se dogaja nevidna nevihta. Srce bije prehitro, dihanje postane plitvo, misli se vrtijo v krogih. In ko te kdo vpraša “Si v redu?”, odgovoriš “Seveda.”
Ampak nisi.

Nevidna bolečina sodobnega časa

Anksioznost je ena najpogostejših duševnih motenj današnjega časa. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije jo doživi skoraj vsak tretji človek vsaj enkrat v življenju. A kljub temu ostaja pogosto nevidna.
Ni mavca, ni povojev, ni vročine. Le notranji nemir, ki ga pogosto nihče ne razume, včasih niti tisti, ki ga doživlja.

Najbolj boleče pri anksioznosti je, da nihče ne vidi, kako zelo se trudiš, da bi bil normalen. Vsak dan je kot hoja po vrvi. Na zunaj deluješ mirno, a v resnici komaj držiš ravnotežje.

Kaj se dogaja v telesu in umu

Anksioznost ni zgolj “pretirana skrb”. Gre za zapleten odziv uma in telesa, ki je nekoč služil preživetju, danes pa se sproži tudi, ko ni resnične nevarnosti. Ko se aktivira, možgani pošljejo signal telesu, da je v nevarnosti: srce začne razbijati, zenice se povečajo, mišice se napnejo – telo se pripravi na beg ali boj.
Problem nastane, ko ta mehanizem ostane vklopljen, dan za dnem, brez počitka, oz. ko se vklaplja v situacijah, ki dejansko niso ogrožajoče, ter ko anksioznost začne posameznika ovirati pri normalnem delovanju.

»Možgani ne znajo razlikovati med resnično in namišljeno nevarnostjo,« pojasnjuje Daša Cek Stepančič, vodja Centra za anksioznost. »Če si nenehno pod stresom ali v strahu pred prihodnostjo, telo živi, kot da si ves čas v nevarnosti. In to človeka izčrpava.«

Zakaj o tem še vedno molčimo

Čeprav o duševnem zdravju danes govorimo več kot kadarkoli prej, je anksioznost pogosto obdana s sramom. Ljudje se bojijo, da bodo izpadli šibki, razvajeni ali “preobčutljivi”. Zato jo skrivajo.
V službi se pretvarjajo, da jih ne moti neprestana napetost. Med prijatelji se smejijo, tudi ko bi najraje zbežali. In tako nastane dvojno življenje – tisto, ki ga vidi svet, in tisto, ki se dogaja znotraj. Prikrivanje resničnosti situacijo dodatno zaplete oz. težave s tesnobo poslabša.

Majhni koraki k olajšanju

Čeprav se anksioznost ne odpravi čez noč, obstajajo dostopni načini, kako si pomagati:

  • Dihanje: preprosta, a močna vaja: vdih skozi nos 4 sekunde, zadržek 2 sekundi, izdih skozi usta 6 sekund. Telo počasi dobi sporočilo, da je varno.
  • Gibanje: kratek sprehod, tek ali joga dokazano zmanjšajo raven stresnih hormonov.
  • Pogovor: zaupanje prijatelju, partnerju ali strokovnjaku lahko razbremeni pritisk, ki se nabira v tišini.
  • Sprejemanje: anksioznost ni znak šibkosti. Je znak, da si človek – občutljiv, zavzet, včasih ranljiv. In to je v redu.

Ko razumevanje zdravi

Največ, kar lahko storimo zase in za druge, je, da se začnemo o anksioznosti pogovarjati.
Da ne sodimo, ampak poslušamo.
Da ne iščemo hitrih rešitev, ampak pokažemo razumevanje.
Kajti pogosto tisti, ki se na videz najbolj smejijo, nosijo v sebi najtežji notranji boj.

Če si med njimi, vedi, da nisi sam/-a. In četudi nihče ne vidi, kako se počutiš, tvoj zgodba šteje. Naredi prvi korak. Poišči dodatne koristne informacije, nasvete strokovnjakov in zgodbe ljudi, ki so premagali to nevidno bitko. Ne dovoli, da ti anksioznost ukrade trenutke zadovoljstva in miru. Vsak vdih, vsak mali korak naprej je osebna zmaga. Pri premagovanju anksioznosti so ti v veliko podporo lahko tudi strokovnjaki Centra za anksioznost.