Tesnoba (anksioznost) je del normalnega čustvovanja. Opozarja nas na nevarnost in nam s tem pomaga, da se zaščitimo. Zaradi zaščitne vloge tesnobe na primer ne pijemo razkužila in ne skočimo s padalom brez ustreznih varoval. Tesnoba ima torej pomembno, preživetveno funkcijo. Zato ga ni človeka, ki se tu in tam ne bi soočal z njo. Verjemite, doživljajo jo tudi najbolj pogumni!

Tako kot vsaka žalost še ne pomeni depresije, tudi doživljanje anksioznosti ne pomeni vedno anksiozne motnje. Doživljanje le-te pa včasih vendarle prestopi zdrave meje. Poznavanje razlik med anksioznostjo in anksiozno motnjo je pomembno za razumevanje vpliva težav in za ustreznost njihove obravnave. Poglejmo si nekaj razlik v nadaljevanju.

1. Narava pojavov

Anksioznost je običajen in pogosto zdrav odziv na stres ali nevarne situacije. Kot že omenjeno, vsi ljudje občasno, za krajši čas doživljamo anksiozne občutke. Anksioznost se pojavi v specifičnih situacijah in običajno izgine, ko neugodna situacija mine. Pomaga nam pripraviti se na izzive, na primer pred izpitom ali pomembnim dogodkom. Za razliko od običajne anksioznosti pa so anksiozne motnje medicinsko prepoznane duševne motnje, ki vključujejo pretirano ali neobvladljivo anksioznost. Anksiozna motnja traja dlje časa in lahko močno ovira vsakdanje življenje. Značilna je nesorazmernost med neugodjem, ki ga posameznik doživlja, in dejansko situacijo oz. nevarnostjo le-te.

2. Simptomi

Anksioznost in anksiozno motnjo lahko prepoznamo po pospešenem bitju srca, potenju, tresenju in občutku napetosti, otežkočenem dihanju, pojavljajo se lahko občutki skrbi, nervoza in strah pred določenimi situacijami ter nekateri drugi simptomi in znaki. Simptomi anksioznosti so začasni in izginejo, ko stresna situacija mine, medtem ko so pri anksioznih motnjah prisotni dlje časa. Motnjo pogosto spremljajo kronična utrujenost, težave s spanjem ali prebavo, stalna in pretirana skrb, občutek usodnosti, težave s koncentracijo in razdražjivost. Simptomi anksiozne motnje trajajo več mesecev ali let in so bolj ali manj ves čas prisotni, navadno brez obstoja dejanskih groženj ali nevarnosti.

3. Vrste

Anksioznost je povezana z določenimi dogodki ali okoliščinami, kot so izpiti, javni nastopi ali zdravstvene preiskave, njena narava je situacijska, kar pa ne velja za anksiozne motnje. Med anksiozne motnje, ki se običajno pojavljajo med odraslimi, se uvrščajo:

  • generalizirana anksiozna motnja: kronična, pretirana skrb glede različnih področij življenja;
  • panična motnja: ponavljajoči se napadi panike z intenzivnimi fizičnimi simptomi in pogosto prisotnim strahom pred ponovitvijo napada. Pogost zaplet panične motnje je agorafobija – strah pred tem, da bi nekje ostali ujeti;
  • socialna anksiozna motnja: močan strah pred interakcijami z drugimi ljudmi, običajno s prisotnim strahom pred osramotitvijo, pred delom ali nastopanjem pred drugimi;
  • specifične fobije: intenziven strah pred določenimi predmeti, živimi ali domišljijskimi bitji ali situacijami;
  • obsesivno-kompulzivna motnja: ponavljajoče se misli (obsesije) in vedenja (kompulzije), za katere oseba čuti, da jih mora izvajati. S tem za kratek čas olajša anksioznost, na dolgi rok pa jo vzdržuje.

4. Vpliv na vsakdanje življenje

Anksioznost običajno ne bistveno ovira vsakodnevnega delovanja, posameznik lahko kljub anksioznosti nadaljuje z ustaljenimi dejavnostmi. Anksiozna motnja pa navadno močno omejuje zmožnost posameznika za normalno delovanje. Velikokrat vodi v izogibanje situacijam, v katerih posameznik doživlja oz. je občutil stopnjevanje tesnobe, in v socialno izolacijo, težave pri delu ali v šoli.

5. Zdravljenje

Tehnike za obvladovanje stresa, vključujoč sprostitvene tehnike, telesna vadba, zdrava prehrana in ustrezna mera počitka navadno ponudijo dovoljšno podporo za povrnitev dobrega počutja pri akutnem doživljanju anksioznosti. Včasih lahko pomaga kratkotrajno svetovanje ali pogovor s prijatelji in družino. Zdravljenje z zdravili ni potrebno. Naštete aktivnosti pa običajno niso dovolj za reševanje težav, povezanih z anksiozno motnjo. Za bolj učinkovito za lajšanje anksioznih motenj se je izkazala kognitivno-vedenjska vrsta psihoterapije (KVT/VKT), ki vodi k prepoznavanju in spreminjanju iracionalnih prepričanj ter vključuje terapijo s postopnim izpostavljanjem situacijam, ki stopnjujejo posameznikovo anksioznost. Medikamentozno zdravljenje lahko vključuje uporabo pomirjeval, antidepresivov, včasih tudi stabilizatorjev razpoloženja, pri motnjah spanja lahko zdravnik pacientu za krajši čas predpiše tudi uporabo uspaval. Anksiozne motnje zahtevajo premišljen in dolgoročen načrt zdravljenja, ki vključuje redne terapevtske seanse, po potrebi zdravljenje z zdravili in spremljanje posameznika.

6. Diagnoza

Ljudje, ki doživljajo prehodno stanje anksioznosti, lahko sami prepoznajo anksiozne občutke in se jih naučijo obvladovati. Diagnosticiranje ni potrebno. Pri anksioznih motnjah pa se postavi strokovna diagnoza, pri kateri se opredeli vrsto anksiozne motnje. Diagnozo postavi zdravnik, specialist psihiater, ali klinični psiholog.

Razumevanje omenjenih razlik je ključnega pomena za ustrezno obravnavo in pomoč posameznikom, ki se spopadajo s težavami z anksioznostjo. Če se tudi sami soočate s hudo tesnobo, morda celo brezupom in si težko predstavljate, da bi še kdaj lahko bilo bolje, vedite, da niste sami in da je obremenjujoče anksiozne občutke mogoče obvladovati. Če menite, da so težave prestopile zdrave meje in močno posegajo v vaše počutje ter vsakodnevno delovanje, ne odlašajte z iskanjem strokovne pomoči. Pri tem vam svojo roko lahko ponudijo strokovnjaki Centra za anksioznost. Ne pozabite, iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč poguma in odločitve za kakovostno življenje.